Neoprenska obleka po meri

Pozneje je znani španski astronom, slikar, vojaški inženir in izumitelj Jerónimo de Ayanz y Beaumont ustvaril potapljaško napravo, napolnjeno z zrakom. Lahko se je spustil več kot 20 metrov, kar je omogočilo opazovanje podvodnega okolja in iskanje potopljenih ladij. Vendar je treba to napravo obravnavati kot prototip potapljaškega aparata in zato v tem članku ni podrobno obravnavana.

2. Razvoj zgodnjih potapljaških oblek

Prvo pravo potapljaško obleko je v začetku 16. stoletja ustvaril italijanski fizik Alfonso Perelli. Njegov dizajn se je močno zgledoval po Conradovem konceptu, sestavljenem iz nepremočljivega usnja in kovinske čelade, z dihanjem, ki je olajšano skozi cev. Kasneje je zasnoval podmornico, ki pa žal ni bila nikoli izdelana.

Pozneje je več izumiteljev poskušalo oblikovati potapljaške obleke, večina jih je gradila na zamislih Conrada in Alfonsa. Eksperimentirali so z mehurji-napolnjenimi z zrakom ali dolgimi cevmi za dihanje, ki so podpirale potapljačevo dihanje.

Med 17. in 18. stoletjem so v Veliki Britaniji razvili več potapljaških oblek. V poznem 18. stoletju je oblikovalec po imenu Klingert ustvaril potapljaško napravo z veliko sferično kovinsko čelado in s kovino-ovito dihalno cevjo, ki potapljačem omogoča, da ostanejo pod vodo dlje časa. To je bila zasnova, ki je bila najbližja sodobnim potapljaškim oblekam. Vendar je bil preveč okoren in toga kovinska cev se je izkazala za nepraktično, kar je privedlo do sprejetja gibljivih cevi.

Do 19. stoletja je priznani inženir Augustus Siebe predstavil nov nepremočljiv platneni material za potapljaške obleke in zasnoval novo čelado. Ta čelada je bila prikovana na obleko, zrak je dovajal skozi pritrjene cevi, napihovanje pa je bilo uporabljeno za preprečevanje pritiska. Vendar pa je zaradi težav z zrakotesnostjo zrak uhajal skozi manšete in hlačnice. Leta 1837 je Siebe izboljšal dizajn tako, da je naredil manšete in noge bolj nepredušne.